Moja rodbina se je s konjeništvom ukvarjala skozi vso znano zgodovino. Po vzoru svojih prednikov sem tudi sam začel z jahanjem pri šestih letih. Pri sedmih letih sem že imel svojo prvo ponico Sabino. Pri štirinajstih letih sem začel z jahanjem bolj resno. Opravil sem prve tečaje jahanja, ter se začel v širšem smislu izobraževati o konjih. Kot mladostnika me je od konjeniških panog najbolj pritegnil galopski šport, zato sta bili moji prvi kobili polnokrvni Angležinji. Polnokrvni konji so bolj zahtevni kar se tiče, temperamenta, oskrbe, prehrane in treninga, galopski šport pa je v Sloveniji slabo razvit še danes, zato sem kmalu spoznal, da v tem ni prihodnosti.
Po končani srednji šoli, sem ustanovil konjeniško društvo in pričel s šolo jahanja. Ker so bili prihodki premajhni za razvoj večjega konjeniškega centra, sem zato poleg športnih konj začel še z rejo hladnokrvnih konj. Opravil sem izpit, ki ga je organizirala Lipica, za šolanje konj za vožnjo vpreg in voznika vpreg. Leto kasneje pa še izpit za žrebčarje, tako da sem imel uradno plemenilno postajo za SHL (slovensko hladnokrvno pasmo). Maja 1996 sem se zaposlil na Ministrstvu za obrambo, kjer sem v vojaški policiji vztrajal do 2013. V tem obdobju sem imel na posestvu večino časa več kot dvajset konj. Samo mladost in ljubezen do konj sta me gnala, da sem poleg službe vojaškega policista zmogel ponoči bedeti pri kotitvah kobil, voditi konjeniško društvo ter šolo jahanja, šolati mlade konje, vzgajati žrebeta in ne nazadnje voditi domače posestvo.
Po rojstvu dveh sinov leta 2006 sem začel intenzivno razmišljati o dresurnem jahanju, ker sva oba z življenjsko sopotnico mnenja, da je le-to tista konjeniška panoga, ki najbolj celovito obravnava konja in jahača in je osnova za vse ostale konjeniške discipline. Splet okoliščin nas je leta 2011 pripeljal do poslovnega sodelovanja s Konjeništvom Peterlin, kar je še okrepilo naše delovanje v slovenskem konjeniškem prostoru. Ustanovili smo športno-izobraževalni center, ki je osredotočen v prvi vrsti na dobrobit konj in na kvalitetno učenje jahačev.
Kot očetu mi je pomembno, da otroci čim več časa preživijo v naravi in z živalmi. S tem si pridobijo praktičen pogled na svet, s tem, ko opazujejo živali, se veliko naučijo o medsebojnih odnosih. Jahanje samo jim razvija motoriko, to je šport, pri katerem delujejo vse mišice v telesu. Ker so konji živa bitja, se naučijo tudi neverbalne komunikacije, komunikacije z drugimi živimi bitji, kar jim bo zagotovo v življenju še koristilo. Pri konjih se naučijo reda in odgovornosti in, kar se mi zdi zelo pomembno za današnje čase, vztrajnosti. Vse prepogosto vidimo, da pri prvem neuspehu vržejo puško v koruzo. Pri konjih to ne gre in tako se naučijo premagovati te male neuspehe za dosego višjega cilja. Otroci se razvijejo v odgovorne mladostnike, ki tudi lažje prebrodijo najstniške čase in to se nam je v preteklosti že velikokrat izkazalo.
V veselje mi je pogledati moja otroka, kako se ukvarjata s poniji, kako jih čistita in skrbita zanje, kako se učita jahati in vztrajata, kljub kakšnemu spodrsljaju. Veseli me, da iz sedla opazujeta srne, fazane in druge živali, ki jih imamo na Barju, da spoznavata lepote vseh letnih časov pa čeprav je pozimi mrzlo in poleti vroče. Všeč mi je, da tudi na dan, ko bi bila najraje doma, vstaneta in gresta v hlev in na trening jahanja. Zelo bom vesel, če se ob vsem tem razvijeta v dobra jahača, sem pa že sedaj zelo ponosen na njiju, saj z živalmi ravnata preudarno in odgovorno, jih razumeta in skrbita za to, da so zadovoljne.
In za to se na našem posestvu trudimo – za zadovoljne konje, zadovoljne otroke in odrasle. Bodisi v športu ali pa samo rekreativno. Kvaliteta je tista, ki igra ključno vlogo. In to vam pri nas zagotavljamo.
Obiščite nas, ne bo vam žal!